Zgodovina Grožnjana
Občina Grožnjan je dosegla pomemben gospodarski razcvet v času avstrijske nadvlade. Z izgradnjo ozkotirne železnice, imenovane “Parenzana” (1902), sta se tu okrepili trgovina in kmetijstvo. Vino, oljčno olje, jajca in ostali kmečki pridelki so si z novo prometno povezavo zlahka utrli pot do tržnic v Kopru in Trstu. Po podatkih iz popisa prebivalstva leta 1910, je v mestu Grožnjan tedaj živelo 1.658 prebivalcev, na celotnem ozemlju občine pa 4.028. V Grožnjanu so nekoč imeli svojega zdravnika, pošto, šolo, odvetnika, notarja, oljarno, pekarno, živilsko trgovino, trgovino z oblačili, dve mesnici, nekaj gostiln in številne obrtnike – čevljarje, kovače, krojače, mizarje … >
Zaton Avstro-ogrske in priključitev ozemlja Kraljevini Italiji ter svetovna gospodarska kriza so te kraje močno zaznamovali. Zaradi težkih gmotnih razmer so se številne družine, ki so tu prebivale, v začetku 20. let prejšnjega stoletja začele množično odseljevati. Veliko jih je za zaslužkom odšlo v Trst, pa tudi dlje, v čezmorske kraje. Glavni istrski vodovod, ki je bil zgrajen v času Kraljevine Italije in se je raztezal od Buzeta do morja, je potekal tudi skozi Grožnjan.Večji kraji v občini so poleg vodovoda tedaj dobili tudi električno napeljavo, dolino reke Mirne pa so izsušili. Leta 1943, ko je v Italiji padel fašizem, je v tukajšnjih krajih prišlo do narodnoosvobodilnega upora: Hrvatom in Slovencem so se pridružili tudi italijanski antifašisti, ki so se do leta 1945 borili proti nemški okupaciji.
Leta 1965 je bil Grožnjan razglašen za “MESTO UMETNIKOV”. Prav umetniki so bili tisti, ki so mestu vdahnili novo življenje in ga rešili pred propadom. Številni, ki so ustvarjali pod okriljem Zveze društev slovenskih in hrvaških likovnih umetnikov, so v mestecu odprli svoje umetniške delavnice in galerije. Umetniško dejavnost je vodil in koordiniral kipar Aleksandar Rukavina. Umetniška kolonija, ki so jo v starih zapuščenih hišah zasnovali umetniki sami, je sčasoma postala prebivališče in kraj ustvarjanja številnih slikarjev in kiparjev.
Septembra 1943 je Ljudski odbor za osvoboditev Istre v Pazinu razglasil priključitev Istre k matični Hrvaški. Resolucijo je potrdil novoustanovljeni Ljudski osvobodilni odbor, nato pa še Nacionalni protifašistični svet ljudske osvoboditve Hrvaške (ZAVNOH) in Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ).
Leta 1947 je bila v Parizu podpisana mirovna pogodba z Italijo, po kateri so Istro razdelili med Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem. Le-to se je delilo na cono A, ki jo je upravljala anglo-ameriška vojska, in cono B, ki je spadala pod upravo jugoslovanske vojske. Grožnjan je pripadel coni B. Z Londonskim memorandumom, podpisanim 5. oktobra 1954, je bila cona A dokončno dodeljena Republiki Italiji, cona B pa Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. V Grožnjanu sta danes uradna jezika hrvaščina in italijanščina; sporazumevanje v slovenščini prav tako poteka brez težav. Komuniciranje v več jezikih je tu povsem običajno.