Govora je bilo tudi o “Istri Nobilissimi”, o Ex temporu v Rovinju in Piranu… In prav takrat smo se tudi vprašali, le zakaj ne bi organizirali Ex tempora tudi Grožnjanu. Zamisel je bila takoj podprta in sprejeta. Odločili smo se, da bo Ex tempore potekal na začetku jeseni, natančneje v zadnjem tednu septembra. S tem bi tudi podaljšali grožnjansko kulturno po- letje, še zlasti pa bi uživali v pogledu na grožnjansko pokrajino, ki je v tem letnem času izjemno lepa in navdihujoča. Po dvajsetih letih lahko rečemo, da je “eksperiment” odlično uspel. Vsi dobro vemo, v kolikšni meri je prireditev napredovala v minulih dveh desetletjih in kakšen je danes njen pomen. Ex tempore nima samo umetniške vrednosti, temveč tudi družabno. V vseh teh letih je krepil prijateljstvo med različnimi ustanovami-organizatoricami in je prispeval k izboljšanju odnosov med prebivalstvom in različnimi kulturami na obmejnem ozemlju, ki so ga skozi zgodovino zaznamovale težke preizkušnje. Lahko bi rekel, da Ex tempore pripada zgodovinskemu in kulturnemu izročilu mesta Grožnjan in zato ga je potrebno zaščititi in obvarovati. Naj se še zahvalim vsem umetnikom, ki so doslej sodelovali na prireditvi in vsem tistim, ki so dvajset let s svojim delom prispevali k izvedbi Ex tempora v Grožnjanu. Še zlasti članom Skupno- sti Italijanov Grožnjan, članom žirije, zaposlenim na Italijanski Uniji in Ljudski Univerzi v Trstu ter Občini Grožnjan. Naj izpostavim še izjemen prispevek profesorjev Luciana Rossita, Antonia Pellizzerja, Sergia Mo- lesija in umetnika Bruna Chersicla, ki jih žal ni več med nami. Osebno bi se rad zahvalil Mauriziu Tremulu, Alessandru Rossitu in Giuliani Dešković Krevatin, s katerimi sem sodeloval v minulih dvajsetih letih. Vsako leto sem si med večerom podelitve nagrad govoril: “Danes je Grožnjan še posebno lep… in takšen mora tudi ostati! Prav zato se mora Ex tempore v Grožnjanu nadaljevati!”