Istega dne sva se s Sergiom Molesijem sestala z Erno Toncinich, članico Komisije in dobro po- znavalko lokalne umetniške stvarnosti. Sprejela naju je zelo prisrčno in v sproščenem vzdušju smo tistega večera nanizali veliko idej, iz katerih sta se izoblikovala dva pomembna predloga: prvi se je nanašal na ustanovitev »umetniškega krožka«, ki bi se posvečal različnim področjem kulture, kar je kasneje pripeljalo do ustanovitve krožka »Cenacolo«. Druga zamisel je bila, da bi razpisali mednarodni slikarski Ex tempore. Ta naj bi bil odprt za vse in bi predstavljal kulturno- -umetniško izložbo širšega dometa. Obenem bi z lokalno in družbeno vpetostjo dogodka prite- gnili k sodelovanju celotno skupnost, tudi z vzpostavitvijo spremljajočih prireditev. Kot lokacijo sem predlagal Grožnjan, prestižno mestece, ki se razteza na hribovitem območju predela Buj, mestece umetnikov, arhitekturni biser v čudovitem naravnem okolju. Tako je nastal grožnjanski Ex tempore, ki letos obeležuje že 20. edicijo. Spomnim sem, da se nam je ob povratku praznič- no osvetljeno nogometno igrišče Kantrida zazdelo kot znak, da smo na dobri poti in bo pobuda uspešna. Naslednje jutro smo naš predlog predstavili vodstvu Ljudske Univerze v Trstu in kot je bil običaj, so po skoraj takojšnjem soglasju pospešili vse birokratske postopke z namenom, da smo lahko že v nekaj dneh pričeli z operativno fazo projekta. Pri tem gre še zlasti zahvala daljno- vidnosti in naklonjenosti predsednika Bruna Maierja in tajnika Luciana Rossita, ki ga je odlikoval izrazit človeški čut, razgledanost ter izredne organizacijske in vodstvene sposobnosti. Z leti je vzpostavil sodelovanje z najbolj uglednimi osebnostmi iz sveta kulture, ki so vselej z naklonjeno- stjo sodelovali pri pobudah omenjene univerze. Zahvaljujoč takšni vodstveni strukturi je Ljudska Univerza v Trstu postala nepogrešljiva opora v našem širokem in edinstvenem prostoru, polnem plodnih pobud in predlogov. S svojo strokovnostjo je pristopila k pobudi z vso predanostjo, ne da bi se ozirala na lastne interese, ter nas podprla pri izvedbi naloge. Nepozaben je spomin na prvo edicijo Ex tempora, leta 1994. Ob nekaj redkih sončnih žarkih je bil glavni junak tiste svežo, sive jesensko nedelje dež, ki pa ni mogel uničiti vzdušja. Žirija je za zmagovalko razglasila Dario Vlahov, mlado in že uveljavljeno slikarko iz Reke, ki nas je žal pre- zgodaj zapustila. Naj bo njeno ime tudi edino izmed vseh nagrajencev iz minulih dvajsetih let, ki ga imenujem, saj ne bi želel koga izpustiti. Od prve edicije Ex tempora pa do danes je število udeležencev izjemno naraslo. Prav tako pri- spevek Istranov in prisotnost obiskovalcev, ki uživajo v vzdušju edinstvenega skupnega praznika, kjer se v eno stapljata umetnost in teritorij. Naj postrežem z nekaj pomembnimi podatki: od približno 50 udeležencev na prvi ediciji je število na zadnjih edicijah naraslo na petsto. Vse edi- cije odlikuje visoka umetniška vrednost, kar predstavlja spodbudo za nadaljnjo rast ljubiteljskih slikarjev in začetnikov, kar je bilo tudi vodilo naše Komisije za umetnost že od samega začetka. Komisija je bila za tem ukinjena in nikoli več ustanovljena. Vendar pa je ideja obrodila sadove, kar nam daje posebno uteho. Naj se za konec, z vso potrebno odgovornostjo, dotaknem še članov posameznih žirij. Ti so v minulih letih nesebično delili z nami svoje sposobnosti, znanje in kritične kompetence. To so po- samezniki, ki jih odlikuje visoka kulturna raven, so najboljši , ki jih premoremo na našem območju in jih navkljub ugledu ne bom imenoval. Prav tako, kot nisem želel izpostavljati ime nagrajenih umetnikov. Toda dovolite mi izjemo: Sergio Molesi. To je zgodovina, vse ostalo pa kronika.