Grožnjanski Ex tempore zmeraj znova vzbuja strasti, obarva nam sanje in zrcali naše istranstvo v umetnosti, bodisi da smo uveljavljeni in priznani umetniki, ljubiteljski slikarji ali preprosto njeni ljubitelji. Prenavljati in posodabljati, a biti obenem trdno ukoreninjen v tradiciji in imeti jasno videnje o prihodnjih korakih: to je rdeča nit, ki je navdihovala naše delovanje v teh dvajsetih letih. Stopati po starih poteh v novih čevljih in po novih poteh v starih čevljih. Tako se je leta 1994 rodil grožnjanski Ex tempore: zaslugo za to imajo modri in daljnovidni Antonio Pellizzer (tedaj odbornik za kulturo v Izvršnem odboru Italijanske Unije, ki sem mu predsedoval), pa Sergio Molesi, Roberto Ambrosi, Erna Toncinich in Luciano Rossit. Prireditev, s katero smo hoteli proslaviti tridesetletnico sodelovanja med Italijansko Unijo in Ljudsko Univerzo iz Trsta, se je vrtoglavo razvijala in sčasoma postala eden najpomembnejših umetniških dogodkov v našem prostoru. Na prvem Ex temporu je sodelovalo 33 umetnikov, na naslednjem več kot še enkrat toliko, leta 2011 pa že kar 514. Na prvem Ex temporu so bili nagrajeni trije pripadniki italijanske skupnosti: Daria Vlahov (1. nagrada), Bruno Paladin (2. nagrada) in Claudio Ugussi (3. nagrada); kasnejši nagrajenci so prihajali iz različnih držav, kar je bil tudi namen prireditve. Ta je od samega nastanka predstavljala izrazito novost iz dveh glavnih razlogov: šlo je za mednarodno pobudo, ki je bila namenjena vsem umetnikom, ne samo pripadnikom Italijanske Narodne Skupnosti na Hrvaškem in v Sloveniji. Poleg tega je vzniknila v enem najtemnejših obdobij naše nedavne zgodovine. Rodila se je torej kakor upanje, ki nas prevzame, ko drhteč od vznemirjenja uzremo svit po dolgi mračni noči! Odločitev za Ex tempore je navdahnila kulturna strategija, katere razvojni potencial je predstavljala vključitev lokalnega okolja: tako njegova aktivna participacija kakor tudi ustvarjalni dosežki sodelujočih so prispevali k medkulturnemu dialogu, ki je dandanes skupno dobro (skoraj) vseh nas. Ex tempore je privzel mednarodno, evropsko razsežnost že takrat, ko se je iz naše perspektive Evropa zdela bolj preminula kot pa zbegana. Bil je kot slutnja, a je povsem uresničil cilje, ki smo si jih zadali: danes ni dvoma, da je grožnjanski Ex tempore ena najpomembnejših kulturnih prireditev naše regije v najširšem pomenu te besede. Pomeni bistven prispevek Italijanske Narodne Skupnosti k družbenemu in kulturnemu razvoju območij, na katerih smo zgodovinsko navzoči, in držav, ki jim danes pripadajo. Je plemenit sad italijanske navzočnosti v svetu. Je tesna vez med kulturami, jeziki, identitetami in ljudmi v tej pluralni resničnosti. Je še en korak na poti do miru, pšenično zrno, ki bo postalo kruh, zrnce ljubezni do lepote: tiste, ki nas bo rešila.